Zadnji dnevi nosečnosti so bili za Mojco zelo naporni. Pogosto zaradi bolečin v križu ni mogla sedeti, niti prav ležati. V posteljo je prihajala pozno, skoraj vsak večer pa si je privoščila kopel, ki ji je dobro dela. Janez se je počutil nekoliko nemočnega, saj ni vedel, kako naj ji olajša neprijetnosti. Telefon je imel vedno pri sebi, saj je vsak trenutek pričakoval, da ga bo Mojca poklicala in mu sporočila, naj jo pelje v porodnišnico.

Končno je prišel dan D. Mojca ni vedela, kako se občutijo porodni krči, a prepričana je bila, da bo rodila vsak čas in da mora v porodnišnico. Ko sta prispela in so Mojco sprejeli, je morala najprej na rutinski pregled. Ne glede na to, da je trajal le nekaj minut, je imel Janez občutek, kot da bi se čas ustavil.

Končno je Mojca prišla iz ordinacije in Janezu sporočila, da bo ostala v porodnišnici, a da še ne bo takoj rodila. Z njo kot tudi s Kajo je bilo vse v redu, a ker je bil porod tako blizu, so se odločili, da jo zadržijo. Sestra si je zapisala Janezovo številko in obljubila, da ga bo poklicala, ko Mojco odpeljejo v porodno sobo, če ga o tem sama ne bo mogla obvestiti. Odpravil se je domov. Ni imel apetita, s televizijo in knjigami se ni zamotil. Odločil se je, da bo še najbolje iti kar v posteljo in se spočiti. Telefon je vključil v polnilec in nekako poskušal zaspati, a mu ni uspelo. Prebedel je skoraj vso noč in se utrujen naslednje jutro odpravil v službo.

Tudi tam ni bilo veliko od njega. Nikakor se ni mogel zbrati. V času kosila se je odločil, da gre nekaj pojesti, a da se kasneje ne bo več vrnil v pisarno. Že 24 ur ni počel drugega kot opazoval telefon in čakal, da ga Mojca pokliče ali pošlje sporočilo – nič. Po kosilu se je odpravil domov, se stuširal in legel na kavč. Od utrujenosti je zaspal in se prebudil kakšno uro kasneje. Takoj je segel po telefonu, a ničesar ni zamudil. Še vedno ni bilo sporočila ali klica, da bo Mojca rodila. Odpravil se je na sprehod po mestu, prepričan je bil, da mu bo nekaj časa na svežem zraku koristilo.

Ravno ko se je želel odpraviti domov, je srečal prijatelja. Janez mu je takoj povedal, kako nestrpno pričakuje, da bo Mojca končno rodila. Prijatelj ga je hitro povabil v bližnji lokal: “Veš, Janez, ničesar drugega ne moreš storiti, kot da čakaš. Raje nazdraviva na to, da boš postal oče.” Nazdravila sta enkrat, nazdravila sta drugič … in tretjič … in četrtič. Družba okoli janeza je postajala vedno večja, saj so prišli še drugi Janezovi prijatelji. Postajalo je vedno bolj veselo in Janez, ki je bil v središču dogajanja, je bil vse bolj sproščen.

Seveda je imel telefon še vedno pred seboj in ga opazoval. Celo natakarja je prosil, da mu ga nekoliko napolni, za vsak slučaj. Večer se je prevesil v noč, lokal se je počasi zapiral, a to družbi ni preprečilo, da se ne bi veselili še naprej. Odpravili so se v drug lokal, kjer so nadaljevali z veseljačenjem. Proti jutru so prijatelji Janeza posadili v taksi, ki ga je odpeljal domov. Pomagali so mu toliko, da je uspel priti do postelje, potem pa so se od njega poslovili.

Ko je končno odprl oči, je bil skoraj že sončno zahod. Imel je strašen glavobol, počutil se je slabo in bil je žejen. Premikal se je, kot da bi gledal počasni posnetek. Ko je končno prišel v kopalnico, da bi se stuširal, je v žepu hlač našel telefon. Pogledal je, če ga je morda medtem klicala Mojca, a je telefonu očitno zmanjkalo bateriije. Priklopil ga je v polnilev in prižgal.

Nekaj več kot dvajset zgrešenih klicev je imel, nekaj jih je bilo od Mojce, nekaj iz porodnišnice, nekaj od staršev. Kot da to ne bi bilo dovolj, je bilo na telefonu še kup sporočil njegovih staršev in družinskih prijateljev, ki so mu čestitali ob rojstvu hčerke. Najraje bi zavrtel čas nazaj. Hitro se je oprhal, si umil zobe in se s taksijem odpeljal v porodnišnico. Na poti se je še ustavil v trgovini, da je kupil darilo za Mojco in Kajo. Ko je končno prišel v sobo, kjer sta ležali, se je Mojca le obrnila stran.

 


 

Se ti zdi ta zgodba skoraj nemogoča? No, ni se zgodila meni, a poznam več moških, ki so dejansko preživeli, kar je zapisano. Verjamem, da nobena ženska ni vesela, če se to zgodi ravno njej. Rojstvo otroka je za oba starša vesel dogodek. Nič ni narobe, da se ob tem poveselimo. A kljub vsemu je bolje s praznovanjem počakati do poroda in ga doživeti skupaj s partnerko.

Ali bo Mojca ta ‘manjši spodrsljal’ Janezu kmalu oprostila? Več o tem, kako se bo njuna zgodba nadaljevala, lahko prebereš v naslednjem zapisu.

 

Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje.

Dodaj odgovor

Tvoj email naslov ne bo objavljen. Obvezna polja so označena z *

oddaj komentar