Nekaj tednov je že minilo, odkar se je Mojca poslovila od Janeza in Kaje ter se zopet naselila v svoji stari sobi pri starših. Soba je bila še vedno taka, kakršna je bila, ko se je pred leti odselila od doma. Na polici so jo čakale njene plišaste igrače, ki jih je zbirala, ko je bila še mlajša. Zložila si jih je na posteljo, se udobno namestila in preživljala dneve večinoma obdana s svojimi igračami in knjigami. Minilo je že kar nekaj časa, da je prebrala zadnjo. A sedaj ko je morala mirovati, so ji bile knjige ljubše kot televizija.

V domačem okolju se je počutila varno. Tu je našla mir, ki ga je potrebovala. Čutila je, kako se je po nekaj dneh pričelo umirjati tudi njeno telo. Čeprav se je držala nasveta svoje zdravnice in večino dneva preživela v postelji, je imela občutek, da postaja tudi čedalje močnejša in da bo zagotovo tudi pripravljena na porod, ko bo čas.

Na drugem koncu mesta pa je bil Janez iz dneva v dan bolj žalosten. Imel je občutek, da ga je Mojca zapustila. Vse kar si je želel, je bilo da bi se z njo pogovoril, da bi mu zaupala, kaj se dogaja v njeni glavi, mu zaupala kaj razmišlja. Večinoma je bila njena številka nedosegljiva in tudi na sporočila je odgovarjala bolj poredko. Njuni pogovori so bili kratki, sporočila tudi. Janez ni žele pritiskati na njo, jo je pa vseeno poklical vsak dan, da se je lahko Kaja z njo pogovarjala. 

Tudi Kaja je čutila, kako je njen oče čedalje bolj žalosten. Vsak večer, ko se je uredila v kopalnici se je privila k Janezu in ga prosila, da skupaj pokličeta mamico in pogledata risanko. Opazovala je očeta, ki je imel zvečer včasih solzne oči. Rada bi mu pomagala, a ni vedela kako. Enostavno je bila še premlada, da bi znala razumeti, kaj se dogaja v njeni okolici.

Ob nedeljah sta hodila Janez in Kaja na obisk k Mojci. Največ pozornosti je bila seveda deležna Kaja, ki je takrat vedno znova dobila potrditev, da jo ima mama rada, le da more še nekaj časa počivati, ker bo Kaja kmalu dobila sestrico ali bratca. Tudi do Janeza je bila Mojca vedno ljubeča, a vseeno nekoliko zadržana. Vsakič, ko se je Janez opogumil in jo prosil, da bi se pogovorila, ga je zavrnila in mu zagotovila, da je to samo začasno stanje, ki se bo končalo takoj ob porodu.

In vsakič ko sta se Janez in Kaja vozila domov, je bila punca čisto navdušena, da bo v družini še en otrok ter da bo postala večja sestra, on pa je bil žalosten saj ni vedel, kaj ga čaka v prihodnje. Nenehno se je spraševal, če je to stanje res samo začasno, ali če je se mogoče Mojca odločila da ga zapusti. Dvom ga je razjedal in težko mu je bilo. A že zaradi Kaje se je odločil, da bo močan in da bo zmogel premagati vse, kar se bo pojavilo v prihodnje.

Na nasprotnem koncu mesta ni bilo nič kaj drugače. Mojca je vsakič, ko sta se Janez in Kaja odpeljala čutila žalost in praznino. Oba je imela neznansko rada, a enostavno ni imela dovolj moči, da bi jima to pokazala. Že po nekaj minutah, ki so jih v nedeljah preživeli skupaj se je počutila utrujeno. Kaja je bila živahna deklica, ki je skakala okoli mame, jo božala po trebuščku in spraševala, kako nastaja novo življenje. Čeprav je Mojca uživala v tem, ji je bilo težko. Nekako je uspela nabrati dovolj energije, da se je posvečala Kaji, a vedno je bilo te energije premalo, da bi se lahko še bolj posvečala Janezu.

Čutila je, da ni poštena do njega. Vedela je, da bi bilo prav, da bi se mu zaupala in mu povedala, kako rada ga ima in da ga nikakor ne namerava zapustiti. A enostavno nikoli ni imela dovolj energije, da bi se o tem pogovorila z njim. Ne samo energije, tudi prave priložnosti ni bilo. Želela je, da bi o tem govorila na samem, a je bilo to nemogoče, saj je bila Kaja vedno ob mami.

Razmišljala je že o tem, da bi ga poklicala ali mu poslala sporočilo in se mu zaupala. Nekako se ji ta pot ni zdela prava. Želela se je priviti k njemu, ga objeti in mu povedati, kaj čuti do njega. Toda ravno toliko sta se odtujila, da ni vedela, kako naj to stori. 

 


 

… ko se želite zaupati partnerju ni potrebno veliko razmišljati. Najbolj enostavna pot je večinoma tudi najbolj prava. Enostavno mu povejte, kaj in kako čutite do njega. Brez ovinkarjenja. Le tako ste lahko prepričane, da vas bo partner tudi zagotovo razumel. 

A vsakič, ko storite kaj takega si tudi vzemite čas za pogovor. Najslabše je, da se zaupate partnerju in mu ne daste možnosti, da se o tem z vami pogovori. Vem, večkrat sem zapisal, da je komunikacija ključna za uspeh partnerstva, a ker je tako pomembna ni nič hudega, če to poudarim še enkrat.

V situacijah, ko se s partnerjem ne moreš pogovoriti a veš, da bi bilo to potrebno, je možnost še vedno, da mu to sporočiš v pismu. Marsikdo od nas je že pozabil, kako se napiše. A z njim dosežemo dosti boljši odziv, kot bi ga z elektronsko pošto ali sporočilom. Nič ni torej narobe, če vzameš v roke list papirja, nanj zapišeš svoje občutke, ga zapakiraš v ovojnico in pošlješ osebi, kateri je namenjeno.

Bo Mojca še naprej skrivala svoja čustva v sebi sli se bo zaupala Janezu? Več o tem izveš v naslednjem zapisu.

 

Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje.

Veselim se tvojega komentarja!

Tvoj email naslov ne bo objavljen. Obvezna polja so označena z *

oddaj komentar