Pred dnevi sva se s prijateljico, katere imena v tem zapisu ne bom omenil, pogovarjal o tem, kaj pomeni če te nekdo vpraša: “Kako si?” Sprva se mi ta pogovor niti ni zdel nič posebnega, a ko sem o tem malo bolj razmišljal, sem se odločil deliti svoje mnenje v tem zapisu. Njeno razmišljanje je bilo, da to vprašanje postavljamo ljudje z namenom pričeti komunikacijo z nekom. Če bi se izrazil z njenimi besedami to prevedeno pomeni: “Entertain me.” ali v naši lepi slovenščini: “zabavaj me.” 

 

Res iščemo pozornost drugih in v ta namen uporabljamo besedno zvezo Kako si?

Zadnje dni sem pozorno poslušaj dialoge ljudi, ko so se srečali ali pa, ko je kdo koga poklical in sem bil v bližini. Najbrž res ni lepo od mene, da prisluškujem drugim toda nekako sem moral priti do informacij … skratka: večina pogovorov se res prične s “Kako si?” kratko vprašanje, na katerega ponavadi dobimo tudi zelo kratek odgovor, večinoma: “Dobro.” in tu se že marsikomu zatakne, ker ne ve, kaj bi povedal naprej ali bolje rečeno, sploh ne ve zakaj in s kakšnim namenom je pričel pogovor z nekom.

Vsak pogovor zahteva, da sogovornika vložita svoj čas in pozornost. Vprašanje Kako si nam je postal nekak začetek pogovora, pogosto tudi v primerih, ko sploh ne vemo o čem bi se pravzaprav radi pogovarjali. Želimo si pogovora a čakamo, da na naše vprašanje sogovornik odgovori z drugim vprašanjem, da potem pogovor mogoče vseeno steče. Navkljub postavljenemu vprašanju nas pogosto ne zanima počutje drugega, zaradi tega se na to vprašanje tudi odzivamo tako, kot se.

 

Kaj pa vprašanje Kako se počutiš?

Seveda, lahko rečeš da je pomen obeh vprašanj isto. A če sprašuješ po počutju nekoga to pomeni, da te zanima, kako se sogovornik počuti, kakšna so njegova čustva in takšen bo po vsej verjetnosti tudi odziv sogovornika … ali tudi ne. Ljudje smo zanimivi, tudi takrat ko dekodiramo prejeta sporočila. Ker nismo navajeni, da nekoga dejansko zanimajo naša čustva ali naše počutje, smo prepričani, da nam nekdo ko nas po njih sprašuje, sprašuje nekaj čisto drugega. 

Na tebi je, če se boš s sogovornikom, ki ga zanima dejansko tvoje počutje, o svojem počutju tudi pogovarjal. Ta odločitev je pri vsakem od nas, a če sogovorniku zaupamo in se ob njem dobro počutimo, je pogovor o počutju in čustvih nekaj čisto normalnega. Kaj pa tisti ljudje, ki so malo bolj introvertirani? Ti ljudje se o svojem počutju težje pogovarjajo. Nekateri se sčasoma, ko sogovornika bolje spoznajo opogumijo, drugi pa se o svojem počutju skoraj z nikomer ne morejo pogovarjati.

 

Obstajajo tudi druga, podobna vprašanja?

Seveda, kar nekaj jih je. Večino njih postavljamo z namenom pričeti komunikacijo z nekom, ko ne vemo kaj bi se pravzaprav resnično radi pogovarjali. En primer, ki ga tudi veliko ljudi uporablja je: Kako je bilo v službi? Če te resnično zanima, kako se je nekdo imel v službi bi bilo bolje pričeti pogovor z: Kako si se danes počutil v službi? ali pa: Se je danes v službi kaj novega dogajalo? Si uspel urediti situacijo …, o kateri sva se včeraj pogovarjala?

Slovenci smo za razliko od nekaterih drugih narodov vzgojeni tako, da se ne pogovarjamo veliko o svojih čustvih in občutjih. Večinoma jih držimo zase in le redkim v svoji okolici toliko zaupamo, da smo jih pripravljeni deliti z njimi. A prav pogovor o tej temi je tisto, kar lahko dve osebi zbliža.

Bodi odprt in poizkusi. Mogoče ti bo na začetku čudno, a bolj ko se boš lahko pogovarjal z nekom o svojih občutjih, boljše se boš počutil v prisotnosti te osebe.

 

Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje.

Veselim se tvojega komentarja!

Tvoj email naslov ne bo objavljen. Obvezna polja so označena z *

oddaj komentar