“Mojca, tudi jaz sem razmišljal. Če se odločiva imeti še enega otroka je mogoče sedaj res ravno pravi trenutek. Oba bosta približno iste starosti in zagotovo jima bo lažje, kot če bi bila med njima velika razlika v letih. Tudi za naju bo bolj praktično, saj bo že čez nekaj let potem tudi nama lažje. Ne vem samo, kako boš ti to uskladila s svojimi službenimi obveznostmi.” Zaenkrat Mojca še ni imela namena, da bi Janeza seznanila s svojim načrtom, ki ga je izdelala v zadnjih tednih.

Pravzaprav je bil njej načrt enostaven. Želela si je še eno nosečnost, ki pa bi jo tokrat preživela doma. Janez bi se lahko vrnil v službo, ona pa bi bila tista, ki bi se vedno bolj posvečala domačim opravilom in ne več toliko skrbela za svojo kariero, čutila je namreč da jo to ne osrečuje več tako, kot jo je pred rojstvom Kaje. S to drugo nosečnostjo bi si pridobila skoraj dve leti časa, da bi ugotovila, kaj si v resnici želi početi, tudi dovolj časa, da si najde primerno službo, ko bi se njena druga porodniška odsotnost iztekla.

Ker ni točno vedela, kako bi svoje načrte predstavila Janezu in kako bi jih on sprejel, se je odločila, da mu jih niti ne bo predstavljala. Enostavno se bo pokazalo v toku naslednjih mesecev, kam ju vodi njuna skupna pot. Čedalje bolj je bila prepričana, da se je prav odločila. Bila je prepričana, da je to dolgoročno pot tako do njene, kot tudi do njihove skupne sreče. 

V naslednjih dneh je bila prvič, odkar se je vrnila v službo, zopet dobre volje in nasmejana. To se je poznalo na vseh področjih njenega življenja. Kaja in Janez sta bila prav očarana nad njeno energijo. V službi ni več čutila stresa in pritiska. Prijatelji so bili zopet veseli njene družbe. Nihče ni točno vedel, kaj se je zgodilo, a nihče je tudi ni spraševal.

Vseeno si je želela slišati, kaj si misli Janez o njenem razmišljanju in načrtu, ki ga je skoval. Ni bila pripravljena, da mu vse razkrije, zato se je odločila da se bo z njim o svojih razmišljanjih poizkusila čisto lahkotno pogovoriti. Skupaj s Kajo so se odpravili na sprehod po vedno toplejšem soncu, ko je Mojca načela pogovor: “Veš Janez, malo ti vseeno zavidam, da lahko dneve preživljaš doma s Kajo. Vem, jaz sem bila tista, ki je želela nazaj v službo. Vseeno pa se mi dozdeva, da bi bila bolj srečna, če bi imela več časa za vaju. Kaj, če bi si po naslednji nosečnosti poiskala kakšno manj stresno službo, nekaj takega, kar bi še vedno počela z veseljem, a bi imela nekoliko krajši delovnik?” Janez se je zgolj nekoliko nasmehnil: “Veš, odkar te poznam si bila vedno srečna v svoji službi. Iskala si izzive, se z njimi spopadala. Nisi se branila, tudi če je bilo potrebno kdaj več ali dlje delati. Te je Kaja res toliko spremenila, da si želiš spremembe?”

Je možno, da ima prav? Da si ne želim priznati, da je moja služba to, kar si želim? Nenadoma so se v Mojci pričeli porajati dvomi. Bi z načrtom, ki ga je skovala v zadnjih tednih res dosegla to, kar si je želela ali je bil to mogoče zgolj beg? Ni bila več tako zelo prepričana, da se je odločila prav. V službo je vedno hodila z veseljem, nikoli ji ni bilo težko. Tudi izzivov se nikoli ni ustrašila, a vse to je bilo, preden se je rodila Kaja. Zanimivo, kako lahko rojstvo otroka spremeni prioritete človeka. Ne, prav sem se odločila. Želim si več časa, ki ga bom lahko posvetila svoji družini. Niso jo več obdajali dvomi. Bila je prepričana, da je odločitev, ki jo je sprejela pravilna.

 


 

… ljudje se spreminjamo. Z rojstvom otroka še toliko bolj. Prioritete se nam pričnejo spreminjati. Ne le enemu od staršev, pri obeh se dogajajo podobne spremembe, le da jih drugače izražamo in zaznavamo. Ravno zaradi tega je pomembno, da se o tem s svojim partnerjem pogovarjamo. Ni zadosti, če sami naredimo načrt, v njega moramo vključiti tudi partnerja.

Ravno enostransko sprejemanje pomembnih odločitev je bilo tisto, zaradi česar sta se Mojca in Janez pred časom že razšla. Le kako meniš, da bo reagiral Janez sedaj, ko bo izvedel, da Mojca zopet dela načrte in sprejema odločitve, ne da bi se pogovorila z njim? 

Njene želje in pričakovanja so nekaj čisto normalnega, govorijo o njeni osebnostni rasti po rojstvu otroka in spremembi prioritet v njenem življenju. Na prvem mestu ni več kariera, kot je to bilo še pred časom, tudi po rojstvu Kaje, ko se je vrnila v službo. Namesto službe ji je postala veliko bolj pomembna družina. Ne le njej, tudi Janez se je odlično znašel v vlogi očeta. Le kaj bi se zgodilo z njunim življenjem, če bi pričel tako kot Mojca tudi Janez delati podobne načrte za prihodnost? Jih mogoče celo že dela, le da Mojca o tem še nič ne ve? 

 

Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje.

Veselim se tvojega komentarja!

Tvoj email naslov ne bo objavljen. Obvezna polja so označena z *

oddaj komentar