Dragi Janez,

pustila sem ti sporočilo, da te bom poklicala. Vem, da se bova morala pogovoriti o najinem odnosu, a trenutno enostavno ne vem, kaj naj ti povem. Del mene si ne želi ničesar drugega kot biti s teboj. V tvoji družbi se počutim prijetno in sproščeno. A potem je v meni še tisti drugi del, ki si želi biti samostojen, neodvisen. Vem, da ni lepo od mene, da se ti ne oglašam na telefon in ne odgovarjam na sporočila, a resnično potrebujem čas, da razmislim o vsem. To ne pomeni, da se videvam še s kom drugim. Ti si mi popolnoma dovolj. Pri tebi vedno najdem vse, kar potrebujem. A včasih mi to enostavno ni dovolj. Nekaj v meni mi pravi, da želim več. Več pustolovščin in razburjenja v življenju. Več nepredvidljivega in divjega.

Janez, si moj pristan, ko je moje življenje razburkano; si moje zatočišče, ko okoli mene divjajo viharji. A včasih si želim, da bi ti bil moj vihar, da bi bilo s teboj divje in razburkano. Ne želim, da se spremeniš. Bodi tak kot si, saj si mi kot tak privlačen.

Še vedno te imam rada,

tvoja Mojca.

Mojca je odšla v trgovino, kupila pisemski papir in nalivno pero. Doma je prižgala sveče, si nastavila najljubšo glasbo, natočila kozarec vina in Janezu napisala to pismo. Odleglo ji je, saj je vedela, da je storila, kar bi morala že pred časom – z Janezom spregovoriti o njunem odnosu. Bilo je že pozno, ko se je odločila, da bo pismo osebno dostavila v Janezov nabiralnik.

Naslednje jutro se je Mojca zbudila z nasmehom na ustih. Olajšana, da je končno naredila, kar je prav, se je odpravila v službo. Res je imela veliko dela, a nič ni moglo pregnati njene dobre volje. Med odmorom za kosilo, ki ga je preživela v bližnjem parku, se je odločila, da bo zvečer poklicala Janeza in se dogovorila, da se dobitain pogovorita. Popoldne je šla s prijateljicami v mesto in jim povedala, kakšno pismo je prejšnji večer napisala Janezu. Vse so bile mnenja, da je storila prav, da je prišel čas, da z Janezom razčistita glede njune skupne poti.

Zvečer, še vedno dobre volje, je pogledala na telefon. Bila je prepričana, da bo imela Janezov neodgovorjen klic ali vsaj sporočilo, ko bo prebral pismo. Nič. Poklicala ga je, a vse kar je slišala, je bilo: “Številka trenutno ni dosegljiva, prosim, pokličite kasneje.” Bila je nekoliko začudena, saj Janezu ni bilo v navadi, da ne bi bil dosegljiv. Že zaradi službenih obveznosti bi moral biti. Pozno v noč je čakala, da bi jo le poklical, a nič se ni zgodilo. Nekoliko razočarana je šla v posteljo. Nikakor ni mogla zaspati, dolgo je premišljevala, zakaj se ji po tem, ko je prejel njeno pismo, ni oglasil.

Ko je naslednje jutro odšla v službo, so vsi v njeni okolici opazili, da je njena dobra volja izpuhtela. Odmor za kosilo je preživela kar za pisalno mizo in delo nadaljevala do poznega popoldneva. Ni se želela družiti, niti s prijateljicami. Vse njihove klice in sporočila je ignorirala. Zgodaj zvečer, ko se je vrnila domov in odklenila poštni nabirlnik, je našla pismo. Podobno tistemu, ki ga je sama napisala Janezu. Bilo je v ovojnici, namesto naslova pa zgolj z napisom Mojca. Nekaj časa je oklevala, preden ga je odprla. Bala se je, kaj bo v njem prebrala, a je vseeno zmagala njena radovednost.

Draga Mojca,

naj se ti najprej zahvalim za pismo. Ne zgodi se ravno pogosto, da si ljudje pišemo pisma, razen elektronskih, seveda. Že nekaj časa je minilo, da sem tudi sam napisal kakšno, a zdelo se mi je prav, da ti odgovorim na enak način.

Veš, tudi sam sem veliko razmišljal o najinem odnosu. Veseli me, da si končno spregovorila, kaj pravzaprav čutiš do mene in hvala za komplimente, ki si jih izrazila. A v meni kljub temu ostaja dvom. Veš, nekako sem pričakoval, da se bodo po čudovitih dveh tednih dopusta stvari uredile, a sem se uštel. Od zadnjega večera, ko si bila pri meni, sedim vsak dan doma in čakam, da bo pozvonilo, da boš zopet metala kamenčke v moje okno, a nič od tega se ni zgodilo. Poizkusil sem te poklicati, ti pošiljal sporočila, a nisi se odzivala. Očitno si rabila več časa, da si ugotovila, kaj si resnično želiš. Ne vem, kako bi se odzval in kakšno bi bilo moje življenje, če bi se zopet vselila k meni in me potem še enkrat zapustila. Predvidevam, da bi bil zlomljen in tega ne želim doživeti. Zatorej, draga Mojca, razmisli, prosim, kako vidiš najino prihodnost.

Naslednji teden v soboto te po zajtrku vabim, da se skupaj sprehodiva po mestnem parku in se o vsem pogovoriva. Čakal te bom ob desetih pri vodnjaku.

Tudi jaz te imam še vedno rad,

Janez

 


 

Dragi bralci, pisma so poleg pogovorov še vedno najbolj oseben način komunikacije. V zadnjem času je žal le še malo ljudi, ki se odločijo napisati pismo. Smo v dobi, ko prevladuje elektronska komunikacija. A ko želimo svojemu partnerju sporočiti nekaj in tega ne moremo storiti osebno, je pismo pravi način.

Le kaj se bo dogajalo naslednjo soboto, ko se bosta Mojca in Janez sprehajala po parku? Odgovor dragi bralec, boš našel v nasldnji zgodbi.

 

Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje.

Veselim se tvojega komentarja!

Tvoj email naslov ne bo objavljen. Obvezna polja so označena z *

oddaj komentar