Knjiga, ki govori o osebni življenski izkušnji.

Ko sem izvedel, da me žena zapušča, sem hodil po knjigarnah in knjižnicah ter iskal knjige, ki govorijo o tej izkušnji. Le malo pa je bilo literature, ki o tej temi govori iz osebnih izkušenj. Zato sem se odločil zapisati svojo izkušnjo in jo objaviti.

Knjiga ni namenjena le tistim, ki so doživljali podobno življensko izkušnjo. Je tudi literarno delo, ki želi ljudi opogumiti, da spregovorijo o svojih izkušnjah in tako pomagajo sami sebi preboleti težke trenutke svojega življenja.

Naročilo knjige

Izsek iz knjige

Zapustila te bom! Še danes odmevajo te besede v mojih ušesih. Ko sem jih prvič slišal, se nisem mogoče niti dobro zavedal, kaj te besede v resnici pomenijo. V prvem trenutku se je vsul na mene plaz vprašanj, na katera nisem poznal odgovora. Največja neznanka pri vsem pa je bila: zakaj?

 

V trenutku, ko sem slišal te besede iz njenih ust, se mi je sesedel svet. Kljub vsemu, kar se je v zadnjem času dogajalo, sem vedel, da nekaj v najinem odnosu ni, kot bi moralo biti. Živela sva en mimo drugega. Skupno sta nama bila le še najina otroka. A ko sem slišal te besede iz ust moje žene, sem bil vseeno čustveno ohromljen. Ne spominjam se več točno svojega odziva, niti svojih besed. Počutil sem se, kot da sedim za mizo in poslušam pogovor s sosednje mize. Najbrž sem si to v podzavesti želel. Toda hitro sem spoznal, da je bil glas, ki to govori, glas moje žene, ki je meni razlagala, da me zapušča.

 

Kaj se je takrat dogajalo v meni? Vrnil sem se daleč nazaj. Bolje rečeno 24 let nazaj. Na dan, ko sem v bolni- šnici v postelji našel mrtvega očeta, ki ga je bolezen skozi leta tako zaznamovala, da sem ga komaj še prepoznal. Prevzeli so me enaki občutki žalosti, izgube in nemoči kot takrat. In še nekaj se je zgodilo kot pred leti, ko mi je umrl oče: zaprl sem se v svoj svet, zavil v nek svoj kokon in pričel razmišljati o tem, kako bi preživeti to izgubo.

 

Že v preteklosti sem doživljal, da so se moja razmerja končala, ne da bi si to želel. Priznam, da sem imel nekaj razmerij, ki niso obetala veliko in v katerih sem bil le zaradi koristi, ki sem jih imel, ali zaradi tega, da ne bi bil osamljen. Ko so se razmerja, ki sem jih imel v preteklosti, končala, sem se na to različno odzival. Včasih sem bil žalosten, drugič spet olajšan. Večinoma nikoli nisem bil jaz tisti, ki bi končal razmerje; to ne preveč prijetno opravilo sem prepustil ženskam v svojem življenju. A vedno, ko sem želel v vezi vseeno še vztrajati, sem sestavil načrt. Ta načrt in razloge, zakaj bi bilo potrebno v vezi vztrajati, sem tudi vedno predstavil svoji partnerici.

 

Tako kot še vsakič do sedaj v svojem življenju sem tudi tokrat sestavil načrt. Cilj tega načrta je bil, da me žena ne bo zapustila. Ker sem bil obupan, je bil tudi načrt sestavljen iz obupa. Že po prvem koraku svojega načrta sem svojo ženo potisnil še malo bolj stran od sebe. Prvi neuspeh me ni zaustavil. Zasledoval sem svoj načrt in ko sem videl, da mi ne uspeva, sem spremenil taktiko in postal še bolj napadalen. Moj načrt se mi mora uresničiti! Moja žena je hitro ugotovila, da so bila moja dejanja dejanja obupanca. Moje besede hitro izgovorjene, v naglici, ki je kazala veliko živčnost in napetost. Moji predlogi vedno bolj predrzni in vedno manj spre- jemljivi za njo. Vas zanima, kaj se je zgodilo? Odgovor je enostaven: čedalje bolj sem jo odrival od sebe. Njo, ki sem jo imel rad, sem od sebe vedno bolj oddaljeval. Ali ni dovolj, da je že sama sklenila, da me zapušča? Ne, še sam sem pripomogel k temu, da je bila v njenih očeh odločitev prava.

 

Toda, kaj je privedlo da tega, da mi je rekla: „Roman, zapustila te bom!“?