Mojci in Janezu prvi tedni leta niso prinesli veliko novega. Mojca je začetek svoje nosečnosti dobro prenašala. Okus se ji ni veliko spremenil, ni čutila slabosti, večinoma je bila dobre volje in nasmejana. Janez še niti ni prav dojel, da bo postal oče. Predstavljal si je namreč, da bo že pričetek nosečnosti povezan s spremembami, a ker teh ni bilo, je tako kot Mojca nadaljeval življenje v ustaljenem ritmu.

Tisto soboto popoldne je Janez pripravljal kosilo. Mojca se je vrnila s klepeta s prijateljicami in vstopila v kuhinjo: “Janez, pogovoriti se morava.” Čeprav so bile te besede same po sebi nedolžne, je v Janezu zazvonil alarmni zvonec. Zavedal se je, da najverjetneje ne bo sledilo nič dobrega. Poskušal je ostati kar se da miren in nadaljevati s kuhanjem: “Kar povej, kaj te teži. Imava čas, da se pogovoriva.” Nadaljeval je s kuhanjem, Mojca pa je izpovedala, kaj ji leži na duši: “Veš, dragi, zadnje tedne živiva, kot da se nič ni spremenilo, a se je. Noseča sem in v nekaj mesecih bova imela otroka. Tudi midva bova morala nekaj spremeniti. Čas bi bil, da se dogovoriva, kje in kako bomo živeli. Na začetku je v redu, da bo otrok spal v spalnici, prostora je tudi dovolj, a razmisliti morava o tem, kaj bo, ko bo potreboval svoj prostor. Prav tako potrebujeva novo pohištvo, nekaj je potrebno postoriti glede varnosti otroka v stanovanju, potrebovala bova kotiček, kjer bova otroka previjala in nenazadnje bom morala spremeniti svoje prehrambne navade.”

Janezu je kar odleglo, ko je poslušal njene skrbi. Zadnje dneve je namreč tudi sam veliko razmišljal, a z Mojco ni načel teme, saj še ni imel sveh odgovorov. Med službenimi odmori za malico je običajno jedel kar na delovnem mestu in čas, ki ga je imel, namenil prebiranju vsega, kar se dogaja ženski v času nosečnosti. Razmišljal je o tem, kje bodo živeli, katero okolje je za otroka in mlado družino najbolj primerno, tuhtal je, kaj se bo spremenilo, ko bo postal oče.

“Tudi sam sem o vsem tem že razmišljal. Res se še nisva pogovarjala o teh spremembah, ker sam še nisem našel vseh odgovorov na vprašanja, ki si jih postavila. Tudi meni ne dajo miru. Zadnje čase sem veliko prebiral o tem, kako se lahko kot moški vključim v tvojo nosečnost, ti stojim ob strani in te podpiram. Vem, da naju čakajo veliko spremembe, a verjetno najpomembnejše vprašanje je, kje in kako bomo živeli.”

Vidno slabe volje je Mojca zapustila kuhinjo. Janez je bil začuden in se spraševal, kaj je narobe rekel. Preden je stopil za njo v dnevno sobo, je ponovno razmislil in pri najboljši volji ni ugotovil, kaj bi lahko bil vzrok za razburjanje. Stopil je v sobo, kjer je sedela na kavču s solzami v očeh. Janez v tistem trenutku ničesar ni več razumel. Nežno ji je položil roke na rame, a mu jih je Mojca odmaknila: “Janez, nisi ti tisti, ki mora priti do teh odgovorov, skupaj morava. Žalostna sem. Ne želim, da se ti odločaš za nas tri. Želim, da odločitve sprejmeva skupaj.”

 


 

V času nosečnosti se v življenju dveh oseb, ki sta na poti, da postaneta starša, marsikaj spremeni. Moški je že od nekdaj tisti, ki mu je dana vloga, da preskrbi družino, medtem ko ženska skrbi za naraščaj. V današnjem svetu te vloge niso več tako zelo opredeljene, saj se moški več ukvarjajo z vzgojo otrok in ženske dajo svoj doprinos k preskrbi družine. V določenih življenskih situacijah, med njimi je prav gotovo čas nosečnosti, pa te vloge zopet pridejo bolj do izraza.

Takrat smo večinoma moški tisti, ki poizkušamo urediti primerno bivalno okolje za družino, ženske pa želijo to okolje polepšati, vnašajo spremembe glede organizacije in skrbijo za polnovredno prehrano. Nekako se še bolj poistovetimo s svojo vlogo. Moški imamo pogosto to ‘grdo’ navado, da ne želimo spregovoriti o vprašanjih, na katera nimamo odgovorov. Šele ko najdemo odgovor, ki predstavlja tudi rešitev, smo pripravljeni spregovoriti. In ravno to se je zgodilo tudi Mojci in Janezu. On je bil tisti, ki je iskal rešitev, kako urediti dom, medtem ko je bila Mojca razočarana, ker v svoja razmišljanja ni vključil tudi nje.

Marsikdo bi si mislil, da je bila Mojčina reakcija pretirana. A ženske se v času nosečnosti srečujejo s poplavo hormonov. Delno zaradi njih, delno pa po zaslugi zaščitnega mehanizma pred naravnimi sovražniki ženske postanejo bolj čustvene. Ko zaznajo kaj negativnega, se še bolj negativno odzovejo, prav tako pogosteje jočejo. Vzrok za pogost jok je lahko nabiranje tekočin v njihovih telesih, te pa se med drugim izločajo tudi v obliki solz.

Mojca in Janez v teh dneh pravzaprav doživljata vse tisto, kar tare veliko drugih parov, ko izvejo, da pričakujejo naraščaj. Nadaljevanje o tem, kako se Mojca in janez spopadata z novo situacijo v življenju, boš našel / našla v naslednjem članku.

Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje.

Veselim se tvojega komentarja!

Tvoj email naslov ne bo objavljen. Obvezna polja so označena z *

oddaj komentar