November je prešel v drugo polovico in dnevi so bili vedno krajši. Dež, vlaga in megla so bili nekaj vsakdanjega. Mojca skoraj ni šla iz stanovanja. Dosledno se je držala navodil svoje zdravnice in dneve preživljala večinoma v postelji. Njeno telo ji je bilo hvaležno, čutila je kako v njej raste novo bitje in bila je prepričana, da bo z njo in z otrokom v njej vse v najlepšem redu. 

Vsak dan pa so jo obdajale tudi skrbi. Na drugem koncu mesta sta namreč živela Janez in Kaja, njen partner in njena hčerka. Ne le, da sta bila ona dva tista, ki sta pogrešala njo, tudi sama je oba čedalje bolj pogrešala. Ni bila več prepričana, da je bila odločitev preživeti nosečnost pri starših, kjer bo našla mir, prava. Zadnje dni je o tem veliko razmišljala, vedela je da ob Janezu in Kaji ne bi toliko počivala, a skoraj sigurna je bila, da bi se psihično počutila bolje. Enostavno ni več vedela, kaj je tisto kar bi bilo prav, tudi ni več vedela, kaj si pravzaprav sama želi.

Bolj ko je razmišljala kaj bi bilo prav, manj je bila prepričana v to, da so bile njene odločitve in dejanja v preteklosti vedno pravilne. Rada je imela Janeza, kar mu ni vedno pokazala in zagotovo je on tisti pravi moški za njo. Ne le zato, ker je čudovit in ljubeč oče. Imela ga je enostavno rada, česar pa mu pogosto, tudi v zadnjih mesecih ni znala niti povedati, še manj pa pokazati. Vedela je, da bo morala nekaj pri sebi spremeniti, saj se je bala, da se bosta preveč odtujila eden od drugega. Prvič, odkar sta bila z Janezom par, je občutila v sebi strah, da bi ga lahko izgubila.

Ker se je bližal adventni čas in ker je Mojca vedela, koliko advent in božični prazniki pomenijo Janezu, se je odločila da je sedaj ravno pravi čas, da se vrne nazaj k njima s Kajo. V bistvu se je zavedala, da niso ti prazniki pomembni le Janezu, čedalje bolj so bili pomembni tudi njej. Prepričana je bila, da bo nekako prišla do potrebnega počitka, čeprav bo s Kajo, ki je bila razigrana deklica nekoliko težje.

Ko sta Janez in Kaja prišla naslednjič na obisk k Mojci, ga je ona prosila da si vzameta nekaj časa zase. Medtem, ko je Kaja brezskrbno gledala svojo najljubšo risanko na televiziji, se je Mojca zaupala Janezu: “Rada te imam in rada bi prišla nazaj k vama s Kajo. Ne le zato, ker se bliža advent in božični prazniki. Manjkata mi. Čeprav sem res rabila počitek, nisem prepričana, da je bil odhod k mojim staršem prava odločitev.” Janez bi se najraje razjokal od sreče. Nič ni rekel, le objel je Mojco, se stisnil k njej in jo strastno poljubil.

Prvi dnevi, ko je bila naša družinica zopet skupaj, so bili za Mojco kar naporni. Sicer je večino dneva počivala in bila v postelji, a popoldne, ko sta domov prišla Janez in Kaja, je bilo malo težje. Kaja je bila zelo radovedna, kaj se dogaja z mamico. Nenehno je bila ob njej in jo spraševala, kako otrok raste v njej, želela joj je božati po trebuščku in čisto vzhičena je bila, ko je čutila premikanje otroka v Mojci.

Janez je medtem poskrbel, da se je stanovanje počasi pričelo okraševati. Prav zadrževal se je, da ne bi pretiraval. Tako kot leto poprej, je šel v knjižnico in si izposodil knjige, ki so govorile o adventnem času in božiču. Namesto da bi kupil adventni venček, sta ga skupaj s Kajo izdelala sama. Ni bil sicer tako lep, kot tisti, ki jih naredijo cvetličarji, a za družinico je bil nekaj posebnega. Pred prvo adventno nedeljo sta šla s Kajo skupaj v trgovino ter nakupila tudi vse potrebno, da bosta pekla piškote in pecivo.

Prvo adventno nedeljo sta Janez in Kaja že zgodaj zjutraj pričela s peko piškotov. Vonjave iz kuhinje so počasi tudi predramile Mojco, ki se je lahko samo smejala, ko je prišla do kuhinje in videla, kako ustvarjata Janez in Kaja. A ko je videla, kako sta srečna, se je zavedla da je srečna tudi ona. Nekaj časa je ostala z njima, potem pa vseeno odšla počivat na kavč, da ne bi porabila preveč energije.

Popoldne se je počasi prevešalo v večer. Zunaj se je pričelo temniti. Naša družinica se je zbrala ob adventnem venčku in skupaj so prižgali prvo svečko. Kaja je rekla, da jo spominja svečka na rojstnodnevno torto, zaprla je oči, si potihoma nekaj zaželela in svečko upihnila. Mojca in Janez sta se samo zasmejala in svečo ponovno prižgala. Ko sta vprašala Kajo, kaj si je zaželela, jima je odvrnila: “Da bi bila dobra sestrica in da mami nikoli več ne bi odšla.” 

 


 

… naj bo začetek adventnih praznikov tudi zate čaroben. 

 

Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje.

Veselim se tvojega komentarja!

Tvoj email naslov ne bo objavljen. Obvezna polja so označena z *

oddaj komentar