Iz kuhinje je dišalo po cimetu in vanilji. Prijetne vonjave so se širile po celem stanovanju in ko je Mojca pozno popoldne odprla vhodna vrata je že od tam slišala žvenket posod, smeh in dobro voljo. Čeprav utrujena od celega dneva v službi, je vseeno poizkušala biti vse popoldneve čimbolj vesela, sproščena in dobre volje. Opazovala je Janeza in Kajo, ki sta se resnično trudila, da bi ji pričarala brezskrbne praznike. Ravno je razmišljala o tem, kako lepo je bilo prejšnjo soboto, ko so skupaj obiskali adventni sejem in si ogledali čarobno razsvetljeno mesto. V tistem se je Kaja priplazila iz kuhinje, vsa od moke a strašno nasmejana in objela njeno nogo.

Mojca si mogla pomagati. Le smejati se je pričela. Le kaj sta zopet Kaja in Janez ustvarjala medtem, ko je bila ona v službi? Dvignila je Kajo in skupaj z njo stopila v kuhinjo, ki je spominjala bolj na kakšno bojišče, kot pa na urejeno kuhinjo: “Nič ne skrbi Mojca, v hipu bo vse pospravljeno. Samo počakaj, da s Kajo do konca spečeva piškote. Ti se kar udobno namesti in počakaj malo, se ti kmalu pridruživa.” A Mojca se je zgolj smejala, predvsem ob pogledu na veliko količino piškotov, ki sta jih spekla: “Janez, ko koliko ljudi pa si pekel te piškote? Kaj misliš, da bomo zmogli mi trije vse to pojesti? Zaradi mene lahko vsaj polovico odneseš najinim staršem, pa bo še vedno za vse preveč.”

Nekako v takem ritmu so potekali zadnji tedni. Mojca je bila še vedno vsak dan utrujena in ne najbolj prepričana, da je bila njena odločitev res pravilna, Janez pa je skupaj s Kajo skrbel, ne le za njeno dobro voljo, ko se je vrnila iz službe, temveč tudi za raznovrstne dobrote, ki sta jih skupaj pripravljala in se ob tem seveda tudi neizmerno zabavala. 

A danes je bila nekoliko bolje kot ponavadi razpoložena tudi Mojca: “Veš Janez, vse kaže, da si bom lahko preko praznikov privoščila nekaj prostih dni, tam med božičem in novim letom. Kaj, ko bi se kak dan najprej malo spočili, potem pa za kakšen dan ali dva opravili nekam, da malo zamenjamo okolje. Vem, da si želel preživeti praznike doma, a mislim, da bi malo spremembe bilo dobre za vse nas.” Janez je nekoliko razmislil: “Zamisel ni slaba. Rad bi sicer božič preživel skupaj z najinima staršema, saj veš kako se veselijo vsi, da bodo skupaj z nama in Kajo. Tam do novega leta pa je dovolj dni, ko bi se res lahko odpravili nekam. Kaj praviš, če bi šli na obalo? Nikoli še nisem bil pozimi tam.” Od veselja, da sta se uskladila ga je Mojca samo objela in poljubila.

Zadnji dan pred božičnimi prazniki se je zjutraj Mojca dobre volje odpravila v službo. Veselila se je dni, ki prihajajo in načrtov, ki sta jih imela z Janezom. Še najbolj pa preživeti božič skupaj s Kajo. Janez je spal, dokler ga Kaja s svojim nežnim glasom ni prebudila. Skupaj sta zajtrkovala, se toplo oblekla in se odpravila še po zadnjih nakupih. Glede na to, da sta oba povabila starše na božično kosilo in dan za tem na obisk še prijatelje, je bilo potrebno napraviti malo več zaloge, kot ponavadi. Ure se je bližala poldnevu, ko sta še vedno brezskrbno pohajkovala po nakupovalnem centru in ugotavljala, če mogoče vseeno nista kaj pozabila. Bila sta nasmejana in dobre volje, ko je Janezu zazvonil telefon: “Glej Kaja, mami naju kliče. Gotovo se je spomnila, da bova morala še kaj kupiti.” Dobre volje se je oglasil: “Tukaj božičkova pomagača, kako lahko pomagava?”

Na drugi strani je slišal zgolj ihtenje: “Janez, nič ne bo. Prazniki so uničeni. Ne bom si mogla vzeti prosto. Projekt so prestavili naprej in morala bom delati, mogoče celo od doma za praznike. Ni pošteno. Počutim se kot neka lutka, s katero drugi upravljajo. Ne čakaj me zvečer, ne vem kdaj pridem.” … in odložila je.

Prva misel, ki je prešinila Janeza je bila, da jo pokliče nazaj, a v sebi je vedel, da ta zamisel ni najboljša. Kljub temu, da je Mojca po vrnitvi v službo preživljala težko obdobje, je znala biti tudi vesela. Pogovori, ki sta jih imela z Janezom ob večerih, ko je bila Kaja že v postelji so ji pomagali. Janez ji je namreč res stal ob strani, ji nudil podporo in ji dajal potrebno energijo. Tudi ta večer, sta se še dolgo potem, ko je Kaja zaspala pogovarjala. Počasi se je Mojca umirjala in sklenila, da jo nič ne more pripraviti do tega, da ne bi praznikov uživala v družbi Janeza, Kaje in svojih najbližjih.

Božično jutro je bilo za vse tri nekaj posebnega. Uživali v skupaj, se zabavali, smejali in odpirali drobne pozornosti, ki so jih namenili eden drugemu. Seveda je bila največ pozornosti deležna Kaja, ki je neznansko uživala, a hkrati še ni prav zares dojemala, kaj vse se dogaja okoli nje. Z isto čarobnostjo, kot so se pričeli, so se njihovi prazniki tudi nadaljevali in ker je bil spomin na božično jutro tako prijeten, so si podobno jutro privoščili tudi prvi dan v novem letu. 

Tako Mojca kot Janez sta se zavedala, da bo to novo leto polno izzivov za njiju, a dokler se ne pojavijo, sta sklenila, da bosta zgolj uživala eden z drugim in oba skupaj s Kajo.

 

Tebi draga bralka / dragi bralec želim obilo sreče ter prijetnih občutkov v letu, ki prihaja. 

 

Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje.

Veselim se tvojega komentarja!

Tvoj email naslov ne bo objavljen. Obvezna polja so označena z *

oddaj komentar