Čeprav Janez z Mojčino željo, da se vrne v službo, ni bil najbolj zadovoljen in je imel kar nekaj težav, da je uskladil svojo porodniško, je ona vztrajala, da je ta sprememba za vso družino dolgoročno dobra poteza. Zadnje tedne, preden je zopet pričela z delom, je imela v sebi veliko več energije in navdušenja. Kaja še ni razumela, kaj se dogaja v njenem okolju, a sta ji ljubeče razlagala, da bodo v kratkem prišle spremembe. Prepričana sta bila, da se bo brez težav navadila na novost v svojem življenju.

Janez se je nekaj dni pred Mojčinim pričetkom službe vrnil domov nekoliko prej kot običajno in jo našel objokano sredi kupa oblačil: “Mojca, kaj se dogaja, da si vsa v solzah? In zakaj imaš ta kup oblačil na tleh?” Pogledala ga je in samo odkimavala z glavo: “Ne grem v službo … nikoli več! Nič mi ni prav, sploh nimam nič primernega za obleči. Grozno se počutim.” Janez je bil prepričan, da ne more biti tako hudo, kot mu je opisala: “Skoraj ne morem verjeti, da ti oblačila niso več prav. Saj si ista, kot si bila pred nosečnostjo.”

A Mojca je komaj zadrževala jezo in slabo voljo: “Kaj je s teboj? Poglej me, kakšna sem. Počakaj, da si oblečem to bluzo.” Pograbila je prvo bluzo s kupa, jo oblekla in vstala: “No, poglej me. Nisem več ista. Nič mi ni več prav. Takšna ne morem v službo. vse me veže.” Mala Kaja je samo opazovala, kaj se dogaja, Janez pa je sklenil, da bo bolje biti tiho. Imel je občutek, da ne more reči ničesar, kar bi Mojco pomirilo. Sklenil je, da je najbolje pripraviti voziček in se s Kajo odpraviti na sprehod.

Ko sta hodila po mestnih ulicah, ji je Janez razlagal, da se mamica počuti nekoliko negotovo in da s svojim videzom ni najbolj zadovoljna, a da jo bo gotovo minilo. Ko sta se vrnila, sta našla na hodniku sporočilo: ‘Šla sem po nakupih. M.’ To ji je pravzaprav želel predlagati že Janez, a je sklenil, da bo raje tiho, saj je bila takrat preveč razburjena, da bi sprejela njegov nasvet. Ko se je Mojca vrnila, je prinesla s seboj nekaj vrečk iz trgovin z oblačili, a se je videlo, da ni najbolj srečna: “Joj, Janez. To je res hudo. Skoraj nič primernega nimajo za mene. Tisto, kar mi je všeč, se ne poda moji postavi, tisto, kar mi je prav, pa mi ni najbolj všeč. Počutim se kot kakšna starejša gospa. Grozno!”

Tokrat je bil Janez tiho, saj je vedel, da nima smisla razglabljati. Samo objel je Mojco in jo stisnil k sebi. Bil je prepričan, da bo naslednji dan vse drugače. Zjutraj je Mojca vstala, takoj ko se je Janez odpravil v službo in še enkrat pomerila vsa oblačila. Nekaj je bilo celo takšnih, ki bi jih lahko še oblekla. Druga bi bilo treba malo predelati, tista iz tretje skupine pa so ji bila premajhna in tako neuporabna.

Na spletu je poiskala šiviljo, jo poklicala in se dogovorila, da se oglasi pri njej in skupaj pregledata, kaj lahko predelata. Že malo boljše volje, ker je imela načrt, sta se po zajtrku s Kajo odpravili k šivilji, kjer je Mojca še enkrat pomerila oblačila. Večino je bilo res možno predelati in skupaj z oblačili, ki jih je kupila prejšnji dan je bila prepričana, da je pripravljena za ponoven odhod v službo.

 


 

Misliš, da se tebi kaj takega ne more zgoditi?

To, kar sem opisal, se dogaja večini parov. Ženska postava se po porodu nekoliko spremeni, česar se ženske dobro zavedate, moški pa pogosto malo manj. V času porodniške, ko ste večinoma doma ali pa naokoli z otrokom, je seveda najlažje imeti na sebi udobna oblačila. A ko se je enkrat treba vrniti v poslovni svet, se zelo rado zgodi, da ti oblačila, ki si jih nosila pred nosečnostjo, niso več prav.

Moškim se seveda zdi, da se niste bistveno spremenile. V naših očeh ste postale le še bolj ženstvene in tako še bolj privlačne. Poleg tega ste tudi matere in na vas gledamo z drugačnimi očmi. Občudujemo vas. Zaradi vsega tega nam tudi ni jasno, zakaj takšno razburjenje, če vam oblačila niso več prav. Mi smo veliko bolj pragmatični v načinu razmišljanja. Če se malo poredimo ali shujšamo, enostavno prilagodimo pas, ki drži hlače na mestu. Kadar je srajca na našem telesu malo bolj oprijeta ali ohlapna, se s tem pretirano ne ubadamo.

Čeprav ti je mogoče težko, je najlažje, da se sprejmeš takšno, kot si. Da se dobro počutiš v svoji koži. Vsi, tudi moški smo kdaj s seboj nezadovoljni, a zaradi tega niso potrebni izbruhi, kot ga je doživela Mojca. Kljub temu razumemo, da se je včasih težko zadržati.

Bliža se Mojčina vrnitev v službo, a prav tako se približuje tudi adventni čas. Le kako se bo naša družinica znašla? Več o tem si lahko prebereš v naslednjem zapisu.

 

Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje.

Veselim se tvojega komentarja!

Tvoj email naslov ne bo objavljen. Obvezna polja so označena z *

oddaj komentar