Dan pred božičem sta si Mojca in Janez vzela prosto. Zjutraj sta si privoščila skupen zajtrk in sestavila nakupovalni seznam. Že zgodaj sta se podala v trgovine, da bi se izognila gneči in opravila še zadnje nakupe. Ko sta zaključila, sta si privoščila še kosilo in se vrnila domov.

Pričela sta krasiti svojo prvo skupno božično jelko in stanovanje. Bila sta vse srečnejša in bolj sproščena. Uživala sta. Zunaj se je pričelo temniti. Prižgala sta svečke in praznične lučke, ugasnila ostale luči in se predala tišini. Po vseh prigodah, ki sta jih doživela v tem letu, sta se oba spet zavedla, kako jima je lepo.

A zadnji tedni so bili za oba naporni. Vsak od njiju je imel namreč nekoliko drugačen pogled na praznike. Mojca je izhajala iz krščanske družine in je bila vzgojena z drugačnimi vrednotami o božiču kot Janez, ki je bil vzgojen kot ateist. Vsak od njiju je želel božične praznike in adventni čas praznovati, kot sta bila navajena iz preteklosti. Veliko časa sta namenila pogovoru. Prvič, odkar sta bila par, sta se resnično pogovarjala, predstavila svoja prepričanja in uspela dogovoriti kompromis, kako in kje bosta preživela praznike. Mojca je bila tista, ki je poskrbela za nakup okraskov, Janez za razsvetljavo. Adventni venček je Mojca izdelala sama, a Janez se ji je pridružil ob nedeljah, ko sta si vzela čas zase in uživala v branju zgodb. Zadnje tedne sta se precej zbližala. Namesto da bi ob večerah gledala televizijo, sta brala. Mojca je poskrbela za nekaj novega. Kupila je nekaj knjig z božičnimi zgodbami. Že res, da so bile namenjene otrokom, a sta ob prebiranju nadvse uživala.

In potem je prišlo božično jutro. Pripravila sta si zajtrk in si izmenjala darila. Dogovorila sta se, da bosta eden drugemu podarila le pozornost. Kljub temu, da so bila darila skromna, so obema veliko pomenila, saj so bila skrbno izbrana. Janez je končno okoli vratu zavezal šal, ki ga je pred časom videl v trgovini, Mojca pa na roke nadela rokavice, ki so jo spominjale na tiste, ki jih je nosila, ko je bila še otrok.

Popoldne sta se toplo oblekla in podala na sprehod. Pogovarjala sta se o svojih občutkih, željah in ciljih. Počutila sta se povezano. Ko se je popoldne prevesilo v večer in se je pričelo temniti, sta se znašla v vrvežu. Okoli njiju je bila množica ljudi, ki se je prav tako podala v mesto in občudovala praznično okrasitev. Nista se zmenila za ljudi, ki so ju obkrožali. Enostavno jima je bilo lepo. Janez se je zamislil. Mojca je hitro videla, da je nekoliko odsoten in ga vprašala, kaj se je zgodilo.

A ji je le odvrnil: “Razmišljal sem, kaj naju čaka čez nekaj dni, ko bo konec tega prazničnega vzdušja. Misliš, da nama bo uspelo nekako zadržati del te čarobnosti v najinem odnosu?” Mojca je razmislila: “Dragi, potrudila se bom. Želim si, da bi naju del čarobnosti teh praznikov spremljal skozi celo leto. Vem, da bodo pred nama trenutki, ko nama bo težko. Verjamem, da se bova srečala z izzivi. A obljubim, da se bom trudila za naju.”

V prazničnem duhu sta Mojca in Janez preživela božične praznike. Spoznala sta, da sta za svojo srečo in uspeh odnosa odgovorna sama. In ker sta tako uživala v teh trenutkih, sta se odločila, da bosta tudi novoletne praznike preživela na enak način. Brez hrupnega praznovanja, le drug z drugim. Prepričana sta bila, da je to tisto, kar si oba želita. A prazniki so hitro minili. Zopet sta se vrnila v službo, k svojim vsakdanjim opravilom in v rutino, ki sta je bila navajena. Bosta res uspela del te praznične čarobnosti ohraniti v svojem odnosu?

 


 

Dragi bralci. Prvi advent, božični prazniki in novo leto so za mnoge pare velik izziv. Kot je bilo predstavljeno že v zgodbi, prihajamo iz različnih socialnih okolij in imamo različno podane vrednoste in vzgojo. Vse to vpliva na način, kako si želimo preživeti praznike. Da bi bili čimbolj prijetni, je treba storiti ravno to kot Mojca in Janez. Zaupati si moramo, kaj nam je pomembno, kako bi radi preživljali čas in s kom ter seveda kje bi radi bili. Zavedati pa se moramo, da ne bo vse potekalo tako, kot si želimo.

Pripravljeni moremo biti na sklepanje kompromisov. Običaji se razlikujejo od družine do družine. Kot par, ki prvičskupaj preživlja ta čas, lahko tudi sama pričneta s kakšnim novim običajem. Z nečim, kar še nista počela. Mojca in Janez sta televizijo zamenjala za božične zgodbe, ob katerih sta uživala. A pravzaprav je tak način razmišljanja in komunikacije tisti, ki bi moral par spremljati skozi celo leto. Le tako namreč lahko zasledujemo vrednote, ki so za uspešno partnerstvo resnično pomembne: zaupanje, čas, razumevanje.

Žal nas tempo življenja mnogokrat prisili, da si ne vzamemo časa. Vsakič ko se znajdemo v stresu, se poskusimo spomniti prijetnih trenutkov in tega, kar nas osrečuje.

 

Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje.