Sonce se je na poznojesensko soboto ravno pričelo prebijati skozi meglo, ko se je Mojca odločila, da se peš odpravi v park na zmenek z Janezom. Bila je dobro razpoložena, z nasmehom je opazovala jutranje sprehajalce in obraz nastavljala sončnim žarkom. Na dogovorjeno mesto je prispela prva in ker je imela še dovolj časa, se je odločila, da se sprehodi med drevesi, ki so bila že skoraj brez listov, pripravljena, da jih prekrije sneg.

Kmalu je zagledala Janeza, ki ji je prihajal nasproti. Vesela, da ga vidi in da sta končno zopet na zmenku, se mu je približala s hitrimi koraki in nasmehom. Ko je prispela do njega, je razprla roke, ga objela, poljubila in mu zašepetala v uho: “Janez, rada te imam.” Janez je v zadnjih dneh veliko razmišljal o njunem zmenku. Ni vedel, kaj se bo zgodilo, a ko se je bližal dogovorjenemu mestu, se je odločil, da ga nič ne bo presenetilo in da bo z Mojci končno razčistil, ji povedal, kaj mu je v življenju pomembno in kaj si želi. A na Mojco, ki ga je ljubeče pričakala, ni bil pripravljen.

Kot na prvem zmenku ga je, ko sta se pričela sprehajati, prijela za roko, pogledala globoko v oči, se mu nasmehnila in svoje telo naslonila na njegovo: ” Vem, da se morava o marsičem pogovoriti. Zadnje čase nisem bila poštena do tebe, tudi do sebe nisem bila. Iskala sem izgovore, da te nisem kontaktirala. Obdala sem se s prijateljicami in se zakopala v delo. Prepričana sem bila, da me bo to osrečilo. A vsakič, ko sem v službi doživela uspeh, sem bila nekako otožna, saj me doma nisi čakal ti, da bi se lahko skupaj veselila. Prav tako nisi bil ob meni, ko sem potrebovala nekoga, da prisluhne mojim težavam. V tem času sem spoznala, da te pogrešam in da si moški, ki si ga želim ob sebi. Še vedno te imam rada in razmišljam, da bi se vrnila k tebi.”

Janez je za nekaj trenutkov ostal brez besed. Kljub sklepu, da ga nič ne bo presenetilo, ga ja Mojca z izjavo, še bolj pa z ljubečim obnašanjem presenetila. A navkljub temu je vedel, da ji mora povedati, kaj si misli o njunem odnosu: “Tudi jaz te imam še vedno zelo rad. Zadnji meseci so bili težki, saj si nisem ničesar želel bolj kot to, da se zopet vrneš. Odkar sva prišla z dopusta, sem zvečer pogosto sedel doma in čakal, da boš zopet metala kamenčke v moje okno ali pa preprosto pozvonila pri vratih. A nič se ni zgodilo. Še pred dnevi bi te sprejel z odprtimi rokami. Ne vem pa, kaj se bo zgodilo, če pričneva živeti skupaj in se potem ponovno odločiš, da me boš zapustila. Že zdaj sem bil zelo prizadet in tega si ne želim še enkrat doživeti. Da me ne boš napačno razumela, še vedno si želim živeti s teboj, a razmisli, prosim, o tem, kar sem ravno povedal. Si resnično želiš biti ob meni ali pa misliš, da te bo splet premagala tista tvoja plat, ki si želi več pustolovščin?”

Mojca je v sebi vedela, da potrebuje moškega. Med vsemi, ki jih je v svojem življenju spoznala, se pri nikomer ni počutila tako ljubljena kot pri Janezu. Bil je ravno tisto, kar je potrebovala, stabilen moški, ki je imel jasne cilje v življenju. Toda kljub temu jo je včasih zmotila njegova pasivnost. Občasno je imela občutek, kot da ji želi v vsem ustreči. Bolj kot je ramišljala o svoji prihodnosti, bolj je bila prepričana, da je ravno Janez moški, ki si ga je želela ob sebi.

“Dragi, ne želim te prizadeti. Rada bi bila srečna s teboj. Verjamem, da bodo trenutki, ko nama bo težko, a prepričana sem, da vse lahko skupaj premagava, če bova pripravljena vlagati v odnos. Ne želim se ob tebi zbuditi le jutri zjutraj, rada bi se ob tebi prebujala tudi vsa druga jutra. Zagotovila, da bom vedno ostala ob tebi, ti ne morem dati, saj ne vem, kaj se bo v prihodnje dogajalo z nama, a pripravljena sem storiti vse, da nama uspe.”

Z roko v roki sta se še dolgo sprehajalo skozi mesto, klepetala in smejala. Po pogovoru je bilo obema lažje. Jesensli dan se je počasi prevešal v večer, ko sta prišla do Janezovega stanovanja. “Pridi, Mojca, skuhal nama bom kaj okusnega, potem pa bova ob kozarcu vina skupaj preživela večer.” Mojca ni odgovorila, le prepustila se je. Naslednje jutro, ko se je Janez prebudil, je Mojca ležela v njegovem objemu. Potrudil se je, da je ne bi prebudil, ko se je odpravil v kuhinjo, da jima pripravi zajtrk. Ko je pogrinjal mizo, je prišla Mojca, ga objela in poljubila: “Pusti zdaj zajtrk, pridi nazaj v posteljo. Kasneje pa greva v moje stanovanje, da vzamem nekaj stvari in jih odnesem k tebi.”

 


 

Nekje globoko v sebi je Mojca vedela, da je Janez pravi moški zanjo. Kot mu je priznala v pismu, je vseeno občasno želela v življenju nekaj več. A ko je pričela rzmišljati malo bolj o sebi in moškem, ki ga želi, je prišla do spoznanja, da potrebuje ravno Janeza – stabilnega moškega z urejenim življenjem. Vsi včasih zapademo v razmišljanja, kaj vse bi radi v življenju še doživeli. Ko smo dolgo v odnosu z nekom, si nenadoma zaželimom nekaj manj rutinskega, več vznemirjenja in razburljivosti. Najbolje je, da te želje delimo s partnerjem. Mogoče tudi naš aprtner občasno tako razmišlja in lahko skupaj načrtujemo aktivnosti, ki bodo obema prinašale nove izkušnje.

Bliža se advent, čas ki ga večina želi preživeti umirjeno v družbi ljubljenih oseb. Tudi Mojca in Janez bosta praznike preživela skupaj. Le kaj ju čaka za božič? Odgovor bo v naslednji zgodi.

 

Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje.

Veselim se tvojega komentarja!

Tvoj email naslov ne bo objavljen. Obvezna polja so označena z *

oddaj komentar