In zgodilo se je juhuu…Dočakala sem svoj “sanjski” zmenek oziroma karkoli je že to sploh bilo? Sicer je bil to zmenek na slepo oziroma zmenek na prve tipke. Dan zločina je bil v soboto, kraj zločina Kongresni trg, namen zločina spoznavanje na štiri oči oziroma na tri z eno vidim malo slabše:) 

Sva se nekako kar hitro dogovorila, da se spoznava, saj je v živo itak drugače. Hitro je prišla sobota in že zjutri med gledanjem v ogledalo ko sem imela samolog, sem sklenila, da ne bom bila živčna ter bom uživala v teh trenutkih ne glede na to ali bo dejt čista brca v prazno. Ura je hitela kot da se ji mudi in še dve uri me je ločevalo od zmenka. V počasnem posnetku sem začela s pripravami. Odprla sem omaro in razmišljala kaj naj oblečem. Ker sama nisem točno vedela, sem za pomoč vprašala tudi svojga cimra, kateri mi ni bil preveč v pomoč. Torej naj ne bi bilo preveč vpadljivo, ne preveč oblečeno, ne preveč slečeno in itak ne preveč seksi. Moj namen ni, da bi se oblekla, kot da grem na gala večerjo, niti ga nissen želela očarati s svojim globokim dekoltejem in sexy nogami. Čeprov z nečim bi ga verjetno morala?

Zanemarjena ženska verjetno ne očara nobenega, razen kakšnega slepca, ki ne vidi. Sicer pa me je povabil na sprehod, tako da za to rabiš samo nekaj udobnega in lahkotnega. Nase sem navlekla črne pajkice, črno kratko majčko, nekaj make upa, da se me ravno ne ustraši ter superge. Manj je pač več. Simpl. Ves čas mojega premikanja po stanovanju sem morala paziti, da ne stopim na mojega kosmatega cimra, ki me je radovedno spremljal. No kasneje sem mu objasnila, da grem na zmenek. Gledal me je kot da me ne razume, čeprav sem mu skušala razložit kako točno to poteka. In še zadnji pogled v ogledalo in akcija. 

V avtu sem se nato še naparfumirala, dodala nekaj rdečega balzama na ustnice in popravila maskaro. No pa pejmo.  Odpravim se proti centru in med potjo v avtu pojem. Rada pojem, edina škoda je samo, da nihče ne sliši mojega talenta:) Priznam, da sem se zalotila razmišljati o njem in kaj bi ga vprašal in kako … ampak sem hitro to idejo brcnila stran in si rekla, da se bom čisto prepustila toku … go with the flow. 

Po desetih krogih sem se končno sparkirala. Časa je bilo še nekaj, zato sem se v počasnem posnetku premikala proti trgu. Priznati pa morem, da me ni napadla ne živčnost, ne zmedenost, niti o nervozi ni bilo ne duha ne sluha. Čisto sproščena sem bila in veš čas sem si to tudi ponavljala, Mogoče se je zato še bolj utrdilo v  možgane. Prav tako bom čisto jaz jaz in nihče drug in uživala bom v tem kar se mi ponuja. Najlepše je, da se imaš lepo, se zabavaš in doživljaš, spoznavaš nove ljudi. 

Ok končno sem prispela po petnajstih minutah. Vreme je bilo sončno, vroče in prijetno poletno. Gužva v centru je bila pričakovana. Od daleč zagledam park in iščem klopco, kjer bi se usedla. Tam vidim prostor in se usedem zraven mlade punce. Malo se razgledam in pogledam na uro. Evo točna sem in da zdaj vidimo tega modela ali se bo sploh prikazal ali bo stistnil rep med noge. Tudi če se to zgodi, da ga po kakšnem slučaju ne bo se sploh ne bom obremenjevala. Nekje v enem kotičku sem imela pomisleke, vendar mi je bilo čisto vseeno. Pride ne pride, bi prišel pa je padel v wc ali pa je na cesti ravno naletel na ljubezen svojega življenja, ko je čakal name. Takšnih in drugačnih izgovorov sem že vajena, zato me nil več ne more presenetiti. Sem tudi sama že zadnji čas odpovedala, ker sem sem si poškodovala levi noht na desni nogi ali pa ker mi je slon padel v oko in ga nikakor nisem mogla spravit ven. No skratka imela sem tudi sama izgovore v zadnjem momentu, ker nisem bila zadovoljna s sabo in totalno nesamozavestna. Priznam svoje napake. Vendar vedno sporočim, da ne pridem, če se zgodi da pade komet na zemljo. 

Uuuuu katera bitch, bi sedaj marsikdo rekel, ampak nisem edina in vem, da je že marsikdo skenslal kakšen dejt ravno zaradi nesamozavesti, sramežljivosti ali pa moža/ žene:) 

Sama s sabo sem imela dovolj težav, od mladosti me je spremljala depresija, nizka samopodoba, do tega da se nisem znala sporazumevati z ljudmi, do tega da sem bila sama sebi v napoto, nadlogo. Ni da ni 🙂  Brezvezni problemi, ki jih dobiš v otroštvu, kot slastne, čokoladne bonbone, ki jih imaš tako rad jih ne moreš nehati jesti. In evo mene tukaj sem, pripravljena. Namontiram oči še iz strani in na zadnji strani ter poskušam neopazno opazovati če ga kje zaznam. 

Vedela sem vsaj približno kako zgleda. V tistem, ko sedim 3 minute začivka telefon. Pogledam na two, ker si nisva izmenjala telefonskih številk in vidim, da mi je napisal sporočilo v katerem piše, da čiča in čaka v parku. O priden, mu napišem nazaj. Dodam, da me danes žal ne bo, ker sem dobila obiske. Njegov odgovor je bil vprašaj. Tukaj sem, ga pomirim. Si oblečena v črnem in sediš zraven punce? Da to sem jaaaaz. Obrni glavo v levo. Obrnem se v levo ga takoj prepoznam. No razen če je to njegov dvojnik, kateri se je slučajno znajdel v parku ob tem času, mogoče usoda:) Pogledala sva se in med tem spet dobim sporočilo. A si to ti? Pomahaj. Pomaham in pokažem s prstom naj pride k meni. Woow za trenutek se mi je zazdelo da delujem pod krinko za tajno obveščevalno službo CIA. Vse tako napeto, skrito, prikrito. Kontaktirava tajno preko znakov. Moj sanjski poklic. In evo model se prikaže pred mano. 

No pa pejva na sprehod sem rekla. In sva šla. Lepo sva klepetalkala, mal se pikala, preverjala in kar  hitro ugotovila, da je karakterno kar težavca. Ojooooj. Postala sem alergična na takšna in drugačna nakladanja, škrtost, egocentričnost in napihnjenost.  Ko to spoznaš, prepoznaš BEJŽIIII, saj se s takšnim človekom hitro postaraš, dobiš popizditis, artritis, jeznoritis itd. Naredila sva en krog okoli naše lepe Ljubljanice in spustila nekaj besed v tri urno dolgem pogovoru. Nekako sem se cel čas spraševala kaj ga je motoviralo, da je prišel iz Kranja v Ljubljano, glede na to da mi niti pijače ne bi plačal. Nakar se mi je prikazala Marija Devica. 

Verjetno so ga srbela jajca in je mislil, da si jih bo nocoj končno izpraznil. No ja, sej to je čisto normalno, vendar pri meni ne gre tako hitro. Kako je biti s takšnim moškim sploh v razmerju, ki je toliko škrt, da ne bi bejbe peljal niti na kavo. Si lahko predstavljam, ker sem to že doživela. Sramota res. Niti 1,20€ ne bi dal za kavo pa ne da jo nujno hočem, ker si jo lahko sama kupim.  No na koncu se je le odločil, da greva na sladoled, ker si ga je zaželel in ne, da bi mogoče bil kavalir in mene vprašal ali bi jaz sladoled. Fora je bila v tem, da me ni hotel že v štartu peljati na kavo ali sladoled, ker lahko greva na sprehod, da on čim manj zapravi sem sklepala. 

No na koncu me je mogoče preverjal, ker sem mu omenila, da more biti moški kavalir in odpeljati bejbo na večerjo, jo razvajati. Seveda more tudi ona njega razvajati, ampak jaz priznam da sem tega že naveličana. O tem drugič. In šla sva na sladoled. Sedaj mi je žal, da sem ga naročila. Mogla bi mu rečt, da ne bom, ker lahko bankrotira za 1€. Naj si ga nekam vtakne. Grrrrr. Naslednjič defenitivno ne bom ponovila te napake. Na koncu sva sedela na Prešernovem trgu na stopnicah pri tisti cerkvi Sv.Marije ali kako se imenuje. 

Razgled na toplo noč in tromostovje je bil miren, čudovit ob mirni spremljavi glasbe, zvezd, lučk, ki so naju spremljali ob lizanju. Bila sem že utrujena in okrog pol desete ure sva zaključila čvekanje se celo objela in odlizala vsak svojo pot. Kljub vsemu sem imela novo izkušnjo, spoznala nov obraz, čeprav je bila ta noč najina prva in zadnja ter se ne bova gledala nikoli več. Ponovno sem pripravljena na nove prijatelje in nova poznanstva. Komaj čakam in temu vsemu se prepuščam in dopuščam. Uživati trenutek je moj novi moto.

Veselim se tvojega komentarja!

Tvoj email naslov ne bo objavljen. Obvezna polja so označena z *

oddaj komentar