Tako si je mislil Janez … Nekega dne po tem, ko mu je Mojca sporočila, da bo do večera v službi je sam odšel na dolg sprehod v naravo. Potreboval je čas, da razmisli. Vedel je, da ni več srečen z Mojco. Pričakoval je, da bo že nekaj uredilo njun odnos. Bal se je vprašati Mojco, kaj misli ona … Pred dnevi, ko se je o svojih težavah pogovarjal s prijateljem, mu je ta odvrnil, da bo moral nekaj storiti, če želi biti spet srečen, pa čeprav bi to pomenilo, da zapusti Mojco. A je našel obilo razlogov, zakaj takšna odločitev ne bi bila dobra. Še vedno si je želel, da jima zveza uspe, le vedel ni, kaj naj stori.

Ko se je počasi približeval mestu, je pričel srečevati vedno več ljudi. Opazoval je pare, ki so se sprehajali z roko v roki, z nasmeški na obrazih. Takrat je spoznal, da je prav to tisto, česar si želi – srečno in igrivo partnerstvo. Navkljub vsemu razmišljanju pa ni vedel, kako naj to doseže. Spraševal se je, kaj je tisto, kar lahko stori, da bo njun odnos uspel, da bosta srečna kot pari, ki jih je opazoval. Odločil se je, da se vrne domov in da se bo prepustil toku dogodkov, da bo bolj pozitivno gledal na življenje in da se ne bo preveč obremenjeval. Prepričan je bil namreč, da bo tako tudi njun odnos sčasoma postal boljši.

Doma ga je z nasmeškom na obrazu pričakala Mojca. Navdušena mu je stekla v objem: “Janez, tako sem srečna! Končno mi je uspelo zaključiti projekt. Zdaj bom imela več časa zate. Veš, na poti domov sem se ustavila v turistični agenciji, nama rezervirala in plačala počitnice. Joj, sploh ne veš, kako se veselim tega najinega poletja!”. Malo začuden se je vseeno nasmehnil. Odločil se je, da ne bo nasprotoval Mojci in njenim vihravim odločitvam, ki jih je včasih sprejemala v imenu obeh, saj trenutka sreče ni želel pokvariti. Po eni strani je bil vesel njene izjave, pravzaprav je občutil olajšanje, saj je bil prepričan, da ga Mojca ne bo zapustila. Z veseljem jo je poslušal ves večer, ko mu je z navdušenjem razlagala, kaj vse bosta počela in kako lepo se bosta imela, zdaj ko bo tudi ona imela več časa.

Naslednje jutro je bilo prvo po dolgih mesecih, ko je Janezova budilka zvonila pred Mojčino. Ko jo je ugasnil in želel vstati, se je Mojca nežno privila k njemu, ga objela in zasula s poljubi. Vstala je z njim, jima skuhala kavo in pripravila zajtrk. Žal nista imela veliko časa, a Janezu je prijalo. Ni se mogel spomniti, kdaj je bil nazadnje tako srečen. Skupaj sta se celo odpravila v službo. Popoldne sta si privoščila sproščen sprehod po mestu, skupaj sta šla po nakupih, se vrnila domov, kjer je Mojca ljubeče poskrbela za njuno lakoto, legla na kavč in se dolgo v večer pogovarjala. Pravzaprav je njun odnos v trenutku postal točno tak, kot si ga je Janez želel.

Ta njuna sreča je trajala že nekaj tednov, ko je Janez nekega dne hodil iz službe proti središču mesta, kamor ga je povabila Mojca. Razmišljal je o tem, kako se je njuno življenje uredilo, ne da bi bili potrebni pogovori o odnosu. Le Mojca je potrebovala malo manj stresa v službi. Zadnje dni je celo poklical nekaj prijateljev in se z njimi pogovarjal o tem, da so bili krivični do Mojce. Da se imata lepo in da ju nič na svetu ne more ločiti. Njegovi prijatelji so bili kljub vsemu nekoliko bolj previdni. Mojčino obnašanje se jim je zdelo sumljivo, a jih je Janez pomiril, da je vse v najlepšem redu in da je tako srečen, kot že dolgo ni bil, če sploh kdaj.

Mojca ga je že čakala: “Janez, najbolje bo, da ti kar naravnost povem. Potrebujem nekaj časa za sebe. Zdi se mi, da se najin odnos nikamor ne premakne, da stopicava na mestu. Veliko sem razmišljala o tem in sklenila, da se bom za nekaj časa preselila v svoje staro stanovanje. Ko si bil v službi, sem svoje stvari že odnesla. To ne pomeni, da te zapuščam, le malo morem razmisliti o vsem skupaj. Verjetno te zanima, kaj je z najinim dopustom? Tudi o tem sem že razmišljala in se odločila, da greva skupaj. Sicer ne kot par, temveč kot prijatelja. Prepričana sem, da nama bo vseeno lepo. Tukaj imaš ključ. Najbolje bo, da se slišiva čez nekaj dni. Gotovo imaš kup vprašanj, a morem tudi sama najprej o vsem razmisliti, preden ti odgovorim.” Prijela ga je za roko, ga pobožala po licu, se obrnila in odšla. Janezu pa se je v trenutku sesedel svet.

 


 

Skozi zgodbe ste spoznali prigode, ki sta jih doživljala Mojca in Janez na njuni skupni poti. Oba sta delala napake, a največja od vseh je bila, da se o svojem odnosu, ciljih, željah, pričakovanjih in prihodnosti nikoli nista pogovarjala. Ni bil le Janez tisti, ki ga je bilo strah. Tudi Mojca ni vedela, kakšno bo njeno življenje brez Janeza. A glede na vse njune prigode v zadnjih mesecih je prišla do zaključka, da mora ugotoviti, kako je spet živeti brez partnerja. Vedela je, da do Janeza ni bila vedno odkrita in poštena, da bi moral pravzaprav Janez biti tisti, ki bi jo zapustil. A ker tega ni storil, je tudi tokrat prevzela pobudo in se odločila storiti tisto, kar bi pravzaprav moral storiti Janez.

A njuna zgodba zaradi tega še ni končana …

 

Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje.

Veselim se tvojega komentarja!

Tvoj email naslov ne bo objavljen. Obvezna polja so označena z *

oddaj komentar