Mojca se še ni do konca prebudila, v polsnu je ležala v postelji in svoje roke stegnila proti drugi strani postelje, da bi objela Janeza. A njene roke so segle v prazno, šele takrat se je zavedla, da je Janez skupaj s Kajo pri svojih starših. Obdala jo je žalost, vedela je, da ni storila prav, ker Janezu ni zaupala svojega načrta. Žal ji je bilo, počasi so solze polzela čez njena lica. Ne le Janeza, tudi Kajo je pogrešala. Ni bila več navajena prebuditi se sama.

Počasi se je odpravila v kopalnico, s seboj je nosila telefon. Želela si je, da bi jo Janez poklical ali mogoče vsaj poslal kakšno ljubeče sporočilo. Ko je prišla s pod tuša in se obrisala je zopet pogledala na telefon, če ni mogoče kaj spregledala. Nič. Žalostno e odšla v kuhinjo, kjer si je pripravila zajtrk. Tiho je bilo v stanovanju, preveč tiho. Pogrešala je jutranje zvoke iz kuhinje, ko sta Janez in Kaja pripravljala zajtrk, pogrešala je vonj po kavi, ki jo je zjutraj pil Janez in pogrešala je tiste male rokice, ki so jo vedno znova objemale. 

Ni želela zapustiti stanovanja, ni imela energije. Samo pogrešala je Janeza in Kajo. Je bila krivda res njena? Spraševala se je, kako bi bilo, če bi mu zaupala svoj načrt. Bi ji stal ob strani in jo podpiral ali bi jo poizkušal prepričati, da njen načrt ni premišljen in da naj se počasi sprijazni s situacijo, v kateri je? Druga možnost ji ni bila všeč. Že res, vedno je bila polna energije, dobršen del svojega življenja je posvetila študiju, službi in svoji karieri. Le kako se je lahko z rojstvom Kaje to tako spremenilo? Še sama ni našla odgovor na to vprašanje.

… tudi na drugem koncu mesta ni bilo veliko drugače. Seveda sta bila Janezova starša vesela, da se je odločil preživeti vikend s Kajo pri njiju. A tudi njemu je bilo čudno, ko se je prebudil sam v postelji in ob njemu ni bilo Mojce. Čeprav je bil jezen, ker mu ni zaupala svojih načrtov jo je pogrešal. Kaja je v svoji “otroščini” veselo nekaj razlagala babici in dedku, sam pa se je odločil, da vseeno razmisli o načrtu, ki si ga je zamislila Mojca. 

Mogoče pa res ni tako slab načrt, si je moral priznati. Potrebno bi bilo dobro premisliti, kaj bi lahko Mojca počela in na kakšen način. Nekoliko ga je bilo le strah, da njuno življenje ne bo več finančno varno. Pričel je računati, kako bi bilo, če bi nekaj časa bil on edini, ki bi imel prihodke. Kaj bi to pomenilo za njihovo življenje, sploh če je Mojca res zopet noseča. Noseča! Jaz pa sem jo takole zapustil. Mogoče pa nisem ravnal prav. Zagotovo sedaj potrebuje mojo podporo.

A čisto jeza v Janezu še ni minila. Navkljub vsemu, kar sta že preživela v svoje odnosu, je bil mnenja, da bi bilo prav, da ga vključi v njihove načrte. Le zakaj mi ne zaupa? Mi res ne, sem se mogoče v preteklosti neprimerno odzval, ko mi je predstavila kakšno svojih zamisli in zaradi tega sprejema odločitve sama? 

Svojega pravega razloga, zakaj je prišel za vikend na obisk ni želel zaupati svojim staršem. Prepričan je bil, da morata najprej z Mojco sama razčistiti, preden v to vključita še druge. Odločil se je, da bo še današnji dan preživel pri svojih in potem poklical Mojco ter se vrnil k njej.

… tudi Mojca si je želela Janeza ob sebi. Telefon je imela neprestano ob sebi in čakala, da jo pokliče Janez ali ji pošlje vsaj sporočilo. 

 


 

…včasih delujemo zelo impulzivno. Ko smo z nekom v zvezi zagotovo pride do situacij, ko sta partnerja ne le različnega mnenja temveč sta na popolnoma različnih bregovih. Ravno takrat je pomembno, da si vzamemo čas, globoko vdihnemo in razmislimo, preden kaj rečemo ali storimo. 

Tako Mojca kot Janez sta se pogrešala, navkljub temu pa sta bila oba preponosna, da bi poklicala ali vsaj napisala sporočilo drugemu. Iz lastnih izkušenj vem, da je ravno ta naš ponos lahko tisti, ki pripelje do še večjega razhoda med partnerjema. Ko pa čez nekaj časa pogledamo nazaj se nam zdi, da ni bilo vredno.

Zgodi se, da nas partner razočara ali bolje rečeno, menimo da bi moral storiti to kar je storil drugače. Mojca bi morala vsekakor zaupati Janezu in ga vključiti v svoja razmišljanja. Toda tudi Janez ne bi rabil zapustiti Mojce za nekaj dni. Prav bi bilo, da bi počakala nekoliko, da se čustven vihar v obeh poleže in bi se potem pogovorila o situaciji. Vem, da se včasih ponavljam, a ravno iskren in umirjen pogovor je tisto, kar je pravšnje v takih situacijah.

Le kako se bo nadaljevala pot naše družine? Bosta Mojca in Janez našla pravo pot v skupno prihodnost? Več o tem že v naslednjem zapisu.

 

Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje.

Veselim se tvojega komentarja!

Tvoj email naslov ne bo objavljen. Obvezna polja so označena z *

oddaj komentar